Youtube YOUTUBE
Facebook FACEBOOK
EFT PRISPEVKI

Tekaška razmišljanja - UTMB 2018

Katja D. Katja D.
Datum 31.08.2021
DOMOV > EFT PRISPEVKI > TEKAŠKA RAZMIŠLJANJA - UTMB 2018
Sobota, 2.9.2017


Tečem takratko, 100km preizkušnjo na teku okrog Mont Blanca, imenovano CCC. Ura je 3:00 ponoči, po tem, ko že kakšnih 17 ur tekam po blatu in dežju, ter grizem nenormalno strme klance. Sredi trdne noči s trase kličem Natašo, seveda jo zbudim, pa to zdaj ni pomembno, ker jaz ji moram nujno povedat, da me ne bi slučajno kdaj silila, da se lotim tadolge UTMB proge. »Zakaj?« vpraša in deluje čisto budna. »Zato, ker je čista jeba!«


Nedelja, 3.9.2017
Dober dan kasneje stuširana, naspana in za silo spočita, v cilju UTMB objamem najprej Petra, potem nekaj ur sedim na ovinku pred ciljem in čakam še Oskarja. V cilj pa prihajajo radostni, zadeti, nasmejani, pa tudi bledi in do konca skozlani UTMBjevci. V tem trenutku si sicer še ne priznam, a nekaj v meni se je premaknilo in zgornja zaobljuba je prelomljena. Vidim se v cilju. In ko se skozi iskreno željo v mislih zagledaš na nekem mestu, to lahko pomeni le to, da boš tam nekoč stal tudi v resnici.
Petek, 14.12.2017
Itak, da sem se prijavila v žreb.

Četrtek, 11.01.2018
Že od zjutraj čakam, da bodo znani rezultati žreba. Srce mi od pričakovanja nabija skoraj v grlu. Ko na štartni listi zagledam svoje ime, sem vesela do neba, presenečena pa nisem prav posebno. Čutila sem namreč, da me letos pot brez dvoma vodi okrog Mont Blanca. Nekje znotraj sebe vedela, da bo Energe team spet tlačil tiste potke. Sreča zajame celo telo in po licih spolzijo solze sreče. Preden stečem k Andreju, obrišem solze in v tišini še malo posedim, da se pomiri tista izdajalska rdečica. Saj bo človeka še kap, če pridem k njemu vsa zasolzena. Nataša mi takoj napiše, da zdaj bo pa treba trenirat zares. »Saj že treniram zares, zdaj bom še molila.«

Petek, 12.01.2018 do petek 31.08.2018
Lahko bi rekla, da sem od tega trenutka naprej trenirala za ta dogodek, a to bi bilo preveč preprosto. Zanj sem namreč živela. Glava se je sicer spraševala, kako telo pripraviti na to, da bo sposobno premagati 170km, z 10000vm vzpona, na povprečni višini okrog 2000m. A duša je zaupala, da je želja tako močna, da bo telo to zmoglo. Treningi so bili divji. Tempo življenja je bil hiter in neizprosen. A trenutki, ko sem čutila utrujenost ali melanholijo, res zelo redki. Migala sem skoraj vsak dan.

Večinoma sem tekala po hribih in dolinah, ko je zmanjkalo domačih, me je Andrej odpeljal čez mejo. Za kombinacijo pa sem se lotila vsega, kar je prišlo na pot. Pozimi sem smučala in tekla na smučeh. Poleti plavala in kolesarila. Nabralo se je tudi nekaj ur joge in fitnesa. Tudi pospravljanje hiše je lahko super trening. Dnevi počitka so bili izjema. A ves čas me je nosil val notranjega navdušenja.

Na treningih, ki so bili v resnici življenje, sem doživela neskončno lepih trenutkov. Iskrena druženja in nore zgodbe, kadar sem stezice tlačila v družbi. Ter nešteta soočenja s svojimi odpori in strahovi, ko sem v oddaljenih koncih neznanih deželic nabirala samotne kilometre.

Večeri ob razgrnjenih zemljevidih in iskanju lepih hribovskih krogcev in dnevi, ko so moje noge dejansko pretekle tiste začrtane poti in moje oči res srkale vse tiste razglede.

Zaljubljena sem v hribe. V njihovo obliko, ki vedno vodi gor in dol. V doline, iz katerih se zaziram v njih vrhove. V vrhove, s katerih se mi odpirajo novi vrhovi. V lepote, ki so vedno skrite za naslednjim ovinkom. Ko se podim po gorskih stezicah, sem vesolje v malem.  Lahko se vzvišeno oziram kilometre daleč in se počutim nad vsem, lahko pa ponižno občudujem drobno rožico in se čudim njeni lepoti.

Ko se kasneje vozim po pokrajinah, ki sem jih po dolgem in počez pretekla in v pogled zajemam te širne dimenzije, vem, kako je tam zgoraj, saj sem tam že bila, začutim neskončno hvaležnost do svojega telesa, ki mi vse to omogoča. In hvaležnost do svoje psihe, ki vse to hoče.

Četrtek, 30.08.2018
In tako sem pritekla do starta enega in edinega UTMB. Teka okrog belega Mont Blanca, kar so sanje skoraj slehernega ultra trailaša na svetu. Tja sem se v resnici seveda pripeljala, a če bi bila sila, bi lahko prišla tudi peš. Uresničenje sanj je bilo na dosegu roke. Na startu bom stala spočita, zdrava in nepoškodovana. V Chamonixu je vrelo od pričakovanja, jaz pa sem v sebi čutila samo mir in osredotočenost. Bela gora se je v soncu veličastno bočila nad nami. Tudi njen vrh sem že božala. Jutri pa si bom belo lepotico ogledala še z vseh vrhov in dolin, ki jo obkrožajo.
Še večerni posvet tekaškega plemena ob žar specialitetah, saj smo ja Balkanci in končno je pred mano zadnja noč pred težko pričakovano tekmo. Zakaj ti nori teki, kaj me žene, da premagujem takšne razdalje, si že davno več ne trudim pojasniti. Vem, da so v meni zapisani že davno, preden so odtečeni. Jaz samo tečem skozi življenje, med tem, ko življenje teče skozme.
 The day, 31.08.2018
Mir je šel v maloro s prvim pogledom na mobi. Vremenska napoved, ki je bila ves čas prekrasna, se je čez noč spremenila in nam napovedovala dva dni dežja, podkrepljenega s hladnim severnikom. Začutim, kako se v telo prikrade tečnoba. Sledi sporočilo organizatorja, da za na pot potrebujemo še dodatno zimsko opremo, ki nerazpoloženje samo še poveča. Že tako težek nahrbtnik z obvezno opremo, bo še težji. Zoprna ponovno prekladam oblačila, ter razmišljam, kako se obleči. Dež neprijazno škreblja po strehi avtodoma in v nekem drobnem trenutku me prešine celo misel, da sploh ne odidem na start.

Seveda ob 18:00 v polni bojni opremi, skupaj z nasmehom in pokrita s pelerino, stojim pod velikim startnim obokom UTMB, obkrožena z 2600 podobno ubrisanimi dušami. Melanholija izpuhti v zrak, tečnoba izgine ne vem kam. Ostane samo še čista sreča, ker sem tukaj. Itak spet jokam. Tolikokrat poslušani zvoki Conquest of Paradise nas veličastno pospremijo na pot.

Tečem skozi neskončen koridor navijačev po ulicah Chamonixa. Tečem v hordi 2600 tekačev. Potem pa se moj svet zoži. Stopim vase. Padem v svoj tekaški svet. Pred mano so štirje Golovci, štiri Grmade in osem Krimov, ki jih bo treba zgrist. Tako si po okvirnih vzponih in spustih, ki me čakajo med šestnajstimi kontrolnimi točkami, v glavi razdelim progo, da bi se na njej počutila čim bolj domače. Pred mano sta dve noči in en dan. Pred mano je šestnajst okrepčevalnic, kjer bo treba jest, pit in se oskrbet za nadaljevanje poti. In stečem novi avanturi nasproti. Glava melje podatke o terenu. Gibi telesa sledijo. Misli gredo svojo pot. Izkušnja je na trenutke izventelesna.
Na progi, 01.09.2018
Razmišljam o tem, kako je čas relativna stvar. Kako lahko 39 ur čistega mučenja mine, kot da jih nikoli ni bilo. Trudim se spomniti cele proge, pa je to verjetno nemogoče. Slike prihajajo v kratkih utrinkih.

Spomnim se, da sva se z Matejem na progi srečala točno točno pred lokalčkom, v katerem smo pred leti, ko smo skupaj osvojili vrh Mont Blanca, proslavili uspešen podvig. Spomnim se velikih kapelj, ki so v soju naglavne lučke padale z moje kape. Spomnim se, kako mi je Matjaž na prvem spustu zaklical, naj se šparam, ker me čaka še nekaj takih.
Spomnim se, kako sem nestrpno čakala prvo srečanje z Andrejem in Natašo, da jima povem, da nisem več tečna, da sem polna energije in elana. Spomnim se padca ob prehitevanju na blatnem spustu, ki pa me ni upočasnil. Ker je bil blatni travnik tudi ob padcu tako prijetno mehak, sem prehitevala samo še bolj zavzeto. 

Spomnim se, kako sem bruhala v gorski potoček in me je zaskrbelo, da ne bo kdo od tekmovalcev za mano pil iz njega.  Spomnim se ogromnih skal in kako sem kot gorska koza skakala z ene na drugo. Spomnim se neštetih gorskih potočkov, ki so se kristalno svetili v soju moje naglavne lučke. Spomnim se reke lučk, ki se je vzpenjala neskončno daleč po dolini.
Spomnim se potočkov na zelenem travniku in bučnega slapu, ki se je zlival v ogromno ledeniško dolino. Prekrasen pogled ob prvi jutranji zarji mi je v oči spet priklical solze. Spomnim se zajtrka pred ogromno ledeniško moreno, ki ga nisem pojedla, ker mi je bilo tako slabo. Spomnim se zelenega grebena s prekrasnim pogledom na Mont Blanc, ob katerem sem tako glasno zavriskala, da se je zaskrbljeno obrnila cela kolona tekačev pred mano, ko pa so dojeli, da vriskam od veselja, so se mi pridružili še oni.
Spomnim se makaronov s parmezanom nad Courmayerjem, ki so bili prva stvar, ki sem jo spravila v želodec po petih urah. Pa telefonskega klica Andreju, da mu povem, da sem na pol poti, da se počutim odlično, ter da sem radostna in optimistična. Spomnim se, da sem se na vzponu iz Courmayerja počutila olimpijsko in tak se mi je zdel tudi moj tempo. Časovnica pa je pokazala, da sem se vlekla kot repa.

Spomnim se, da sem si v eni od planinskih koč na poti kupila radler in da me je deset čakajočih v vrsti za plačilo spustilo naprej, ko so videli mojo štartno številko. Spomnim se, da sem se na stranišču ponovno razveselila, saj so traili edini dogodek, kjer je vrsta na moškem stranišču daljša kot na ženskem.
Spomnim se, da je severnik pihal s tako močjo, da me je skoraj odpihnilo. Spomnim se, da smo si zaradi vetra na okrepčevalnici v Arnouvazu morali obvezno obleči vetrne hlače in da mi je bilo na vzponu na Col de Feret zaradi tega noro vroče. 
Spomnim se, da mi je na spustu nasproti prišla Nataša, kar mi je dalo dodatne energije in do La Fouliya sva po bregu navzdol prehitevali kot nori. Sploh nisem vedela, da teče tako hitro. Od zdaj naprej bodo najini treningi izgledali drugače! Spomnim se, da sem imela od lani v spominu, da je vzpona na Champex Lac za ene dobre tri ovinke, pa ga je za eno Grmado. Vlekel se je kot čreva. Na tistih prašnih ovinkih se je drugič znočilo. V Champex Lac sem prišla na smrt zaspana. Ko sem zagledala Andreja in se spomnila, da je nekje blizu avtodom in v njem moja postelja, me je prijelo, da bi kar odnehala. Andrej pa me je pospremil na progo s komentarjem, da sem si tole sama plačala in naj zdaj lepo izkoristim. Pravzaprav pa je bila to ena in edina kriza na celi poti, pa še ta je bila bolj krizica.

Spomnim se, da sem sedla na kamen ob poti, da si popravim nogavico in po 28 urah na progi začudena ugotovila, da nimam nobenega žulja. Spomnim se, da se je vzpon na Giete vlekel in vlekel. Vzpenjala sem se neskončno dolgo, strmina ni popuščala. Pogledala sem na uro in šok. Oddelala sem šele slabih 300vm od 900vm, kolikor se je proti nebu vzpenjal ta hrib. Pogoltnila sem solze in še zdaj ne vem, od kje sem zbrala moč, potlačila razočaranje in strumno nadaljevala.

Spomnim se prečudovitega razgleda na oddaljeno reko lučk, ki se je že vzpenjala na naslednji hrib in tega, kako sem jim zavidala, da so že tam. Spomnim se, da sem v gozdu zagledala ogromno kravo. Nisem vedela, da so krave v Švici tako velike. In ta krava je spala prav ob poti, kar je pomenilo, da moram mimo. Obrnila sem se, da bi pogledala, če je za mano kakšen od sotrpinov, da greva družno mimo te ogromne živali. Pa za mano ni bilo nikogar. Ko pa sem snop moje lučke spet usmerila po poti naprej, je izginila tudi krava. Le velika skala, prekrita z mahom v vzorcu krave liske, je nemo ležala v nočnem gozdu in se smejala eni drugi kravi s prividi.
Spomnim se, da sem na okrepčevalnici v Trientu pojedla ogromno porcijo paradižnika z mozzarelo in s tem neskončno razveselila Andreja. Vzpon na Tsepes je bil letos tako strm, da bi mi prišli prav cepini. Pa vendar je mineval v posebno prijetnem vzdušju, saj so kamenčki na poti drug za drugim oživeli. Mežikali so z učki, migali z ušeski, mahali z repki. Muce, kužki, veveričke, duhci in Pikaču so plesali nemi ples. Težko sem se prepričala, da pogled usmerim navzgor in se skoncentriram na vzpon, pa nisem dolgo zdržala in pogled je spet zdrsnil na tla, kjer se je odvijala prava predstava.

Moglo je biti proti drugemu jutru, ni se sicer še zdanilo, ko sem se iz Vallorcina po dolgem ravnem kolovozu vzpenjala proti Col des Montets. Zaspanost se je privlekla v celo telo, oči so se kar same zapirale in cesta je izginjala sama vase. Tekač pred mano je zavil s poti, sedel na prag vikendice ob progi in sede zaspal. Tudi sicer so bila od tu do cilja v travi ob progi redno posejana speča trupla obnemoglih tekačev.
Cilj, 02.09.2018
Dve noči in en dan kasneje grizem v zadnji hrib. Noge so spet sveže. Ne znam sicer pojasniti kako, saj so bile prednje stegenske mišice pred nekaj urami že precej trde. Pravkar vzhaja sonce in ožarja špičke vršacev. Nad mano se sredi gozda vzpenja kamnita planinska koča. Ma ne koča, pravi grad. Seveda je grad, saj vidim stolpe. In prekrasne balkone. Po balkonih se pravkar vzpenja nekaj tekmovalcev in čudim se, kako je speljana proga. Sicer bom pa kmalu tudi jaz tam in bo vse jasno. Hodim in hodim, gradu pa ni in ni. Ostajata le gozd in strma skalna stena za njim.

Ko se ob osmih zjutraj nasmejem kameri na zadnji kontrolni točki in je jasno, da bom v cilju pod 40 urami, kar so bile dva dni nazaj le še sanje, upočasnim in sklenem, da bom zadnjo uro na progi samo še uživala. Na spustu proti Chamonixu sprejemam čestitke in vzklike. 

Navijači se v zadnjih kilometrih gostijo. Nasproti mi priteče Andrej. Še nekaj ur nazaj sem se na zadnji okrepčevalnici spraševala, ali bom v cilj zmožna priti v tekaškem koraku, ali se bom privlekla kot smrkelj. Zato zdaj ne morem verjet. Tečem proti cilju. Tam je slovenski ovinek in naša banda.
Zastavo nad glavo, nasmeh na usta, solze na oči. Vsa sem v tem trenutku. Zavestno srkam vtise. Skok čez ciljno črto. In konec. Zdaj že vem, da zavedanje šele prihaja. Da je najprej ena sama praznina, potem pa te veličina storjenega počasi dohiti. Še objem z mojima Energe navijačema in že nas vržejo iz cilja, kajti po svojo minuto slave prihaja naslednji UTMB finisher.
Vem, da sem celo pot klela in trpela. Da sem sklenila, da nikoli več. Da sem se spraševala, če je to normalno. Bilo mi je slabo, bolele so me noge, bolel me je hrbet, strmine so se neskončno vlekle, spusti so trajali, na koncu nisem več vedela, kaj bi jedla in kaj bi pila. A kot kaže je bilo na poti tudi veliko lepega. Od trenutka, ko so moje noge prestopile ciljno črto, pa se mi tako ali tako zdi, da je bilo vse skupaj en sam užitek.
Ponedeljek, 03.09.2018
Popoldne se zapeljemo v Courmayeur. Razen splošne utrujenosti, ki je delno tudi posledica neprespanosti, se počutim odlično. Sonček, ki se je nekaj dni skrival za oblaki, danes sije na vso moč. Pogorje Mont Blanca se nad nami vzpenja v vsej svoji mogočnosti. Na glavnem trgu ližemo sladoled, ko pred našimi očmi reklamni plakat UTMB nadomestijo s tistim za Tor des Giants. Z Andrejem se spogledava. Mogoče pa se naslednje leto poskusiva vpisati med velikane.

PIŠITE MI
Z veseljem vam bom odgovorila
IME IN PRIIMEK
EMAIL NASLOV
SPOROČILO
EFT PRISPEVKI
Moji prispevki
© Copyright 2019 Energe d.o.o.